Izzivi slovenske lesne industrije
Slovenija je po podatkih Eurostata četrta najbolj gozdnata dežela v Evropi. Slovenijo pokriva kar 60 odstotkov gozdov in gozdnatih površin, medtem ko je evropsko povprečje 40 odstotkov. Vendar Slovenija večino svojega lesa izvozi kar v obliki hlodovine. Lesno-predelovalne industrije praktično ni, čeprav so pogoji dobri. Obstaja tudi navada, da namesto uporabe v gradbeni ali pohištveni industriji Slovenci les najraje kurimo. Kar ni posledica samo lanskega žledoloma, ki je uničil veliko dreves in gozdov. Po nekaterih napovedih bo leta 2020 v Evropi primanjkovalo lesa. Ali bo Slovenija to znala izkoristiti?
Vir: Slovenske novice
V svetu smo priča trendu izginjanja gozdov, kar je zaskrbljujoče, saj so ti skladišča toplogrednih plinov, čistijo ozračje, od njih so odvisne tudi zaloge pitne vode. Zato so Združeni narodi leta 2011 razglasili mednarodno leto gozdov, s ciljem zaustavitve krčenja in oblikovanjem varovanih območij. Rezultat je projekt Natura 2000 z varovanimi območji, katerih cilj je ohranjanje rastlinskih vrst in habitatov. Območja Nature 2000 po Sloveniji si lahko ogledate na tej povezavi. Slovenija predstavlja nasprotje temu trendu, saj se je v zadnjih 10 letih zaradi opuščanja kmetijstva količina gozdov še povečala.
V čem je torej težava? Najprej v tem, da je v Sloveniji velika večina gozda na privatnih zemljiščih. Le okoli 20 odstotokov gozdov je državnih. S temi pa upravljajo koncesionarji, ki so koncesnine po zelo nizkih cenah kupili za obdobje 20 let. To se sicer izteče leta 2016, torej naslednje leto. Več v Delovem prispevku. Naslednji problem je v infrastrukturi. Ne samo, da primanjkuje podjetij, ki bi se ukvarjala z lesno-predelovalno industrijo, primanjkuje že žag za razrez hlodovine oz. sta problematični njihova majhnost in nedostopnost. Manjkajo predvsem velike žage, z najmanj pol milijona kubikov letne proizvodnje lesa. Zato prihaja do situacije, ko upravljalci gozdov peljejo hlodovino na razrez v tujino in te “polizdelke” nato spet prodajo v tujino. Medtem se večina hlodovine, niti olupljene, kar odpelje v Avstrijo, kjer jo kupijo po nizkih cenah. Še najbolj ironično je, da so kasnejši lesni izdelki najverjetneje obdelani s stroji podjetja Ledinek iz Hoč.
Lesen pasivni vrtec v Preddvoru. Vir: OHS
Da vse ne bo tako črno, lahko navedemo še nekaj pozitivnih projektov glede slovenskega lesa. Eden takšnih je Obzorje 2020, več o njem si lahko preberete tukaj. Slovenski les bo znotraj tega vključen recimo v projekt ekoloških zvočno-izolativnih vrat ali termičnih oken iz smrekovega lesa. Vse podobne projekte lahko najdete na spletni strani Lesarski grozd. Bolj podrobno o slovenskih gozdovih, zaposlovanju in slovenskih podjetjih v lesni industriji si lahko preberete v nalogi študentov Biotehniške fakultete iz leta 2012 – Izhodišča za prestrukturiranje slovenske lesnopredelovalne industrije. Nekakšen pozitiven trend v zadnjem času je postavljanje nizkoenergetskih lesenih vrtcev po slovenskih občinah. Eden izmed njih je tudi v Šentrupertu, ki je ena redkih občin, ki investira v predelavo slovenskega lesa. Nameravajo postaviti lesno-predelovalni center, sortirnico, lupilnico lubja, žago in sušilnico. Več v Mladininem prispevku.
