Paris Climate Conference
Končala se je pariška podnebna konferenca. Rezultat sestanka 195 članic ZN sta dva dokumenta: Odločitev in Pariški sporazum. V Odločitvi je zapisano, da je cilj objave Pariškega sporazuma v letu 2020 oziroma takrat, ko bo vsaj 55 najbolj odgovornih držav za globalno onesnaženje le-tega zmanjšalo za vsaj 55 odstotkov. Pariški sporazum namreč predvideva globalni prehod v nizkoogljično družbo, ekstremno zmanjšanje porabe fosilnih goriv in zaustavitev globalnega segrevanja pri največ dveh stopinjah celzija zvišanja glede na pred-industrijsko raven. V preambuli obeh dokumentov je zapisano tudi, da mora biti zagotovljena pravična tranzicija delovne sile, npr. iz rudarske industrije v nizkoogljične projekte. Kaj torej sporazum prinaša v praksi?
Sporazum kot zadeva mednarodnega prava
Največja sprememba glede na dosedanje sporazume je v tem, da bo Pariški sporazum pravno zavezujoč. Za nadzor nad izvedbo in sankcioniranje posameznih članic ZN bodo odgovorna mednarodba nadnacionalna sodišča. Sporazum ne dovoljuje, da bi postal zadeva državnega prava – predvsem zaradi nevarnosti neupoštevanja s strani ameriškega senata.
Ukinitev delitve na razvite države in države v razvoju
Sporazum do neke mere ukinja delitev na razvite in razvijajoče države, ki je bila v veljavi od sporazuma iz Ria de Janeira z leta 1992. Ta je za države v razvoju omogočal blažje sankcije kot za razvite, predvsem zaradi pomembnosti gospodarske rasti v teh deželah. Problematično je bilo predvsem dejstvo, da so bile države takrat razdeljene v eno izmed dveh skupin, in tako sta se med državami v razvoju leta 1992 znašli recimo tudi Južna Koreja in Savdska Arabija, ki pa danes to več nista. Pariški sporazum ukinja razdelitev držav na dve skupini in bo bolj upošteval naravne danosti države. Financiranje okoljskih projektov bo vendarle še vedno bolj na plečih razvitih držav, na drugi strani pa sporazum predvideva tudi večjo transparentnost. Do sedaj so razvite države morale poročati o svojih emisijskih ravnem vsako leto, o napredku pa na dve leti, medtem ko so bile države v razvoju upravičene do manj rednega poročanja. Po novem sporazumu morajo vse države o stanju onesnaženosti zraka in napredku poročati istočasno, najmanj na vsaki dve leti.
Zmanjšanje toplogrednih plinov
Najpomembnejša točka je najbrž zmanjšanje toplogrednih plinov v ozračju. Sporazum ne definira popolnoma, na kakšen način naj bi se to uresničilo. Kot najverjetnejša možnost se ponuja zmanjšanje ogljikovih emisij, torej ekstremno zmanjšanje uporabe fosilnih goriv. Drugi možnosti za to sta še masovno pogozdevanje, ki bi dvignilo raven kisika ali pa drastično zmanjšanje živinoreje – govedoreja je trenutno največji onesnaževalec z metanom na svetu.
“Carbon trading”
Sporazum omogoča tudi zanimivo “ogljično izmenjavo” oziroma carbon trading. Če bo določena država znižala svoje ogljično onesnaženje pod ciljno mejo, bo razliko do ciljne meje lahko prodala državi, katere raven onesnaženja bo nad ciljno mejo. To bo zagotovilo sprožilo velik val trgovanja in je interesantno predvsem za največje onesnaževalce kot so ZDA, Savdska Arabija in Kitajska.
Sklep
Odzivi na sporazum po svetu so mešani. Nekateri trdijo, da je bil dosežen velik premik v boju proti podnebnim spremembam, drugi menijo, da je sporazum premalo konkreten. V vsakem primeru pa lahko zaključimo, da gre dolgoročno le za popravljanje in zmanjševanje škode, ki jo je človek v preteklosti sam storil okolju. To nakazuje že misel enega osnovnih ciljev sporazume: upočasnjevanje dviga segrevanja temperature glede na pred-industrijsko raven.
